Praznovanje dneva mrtvih ima bogato tradicijo, ki je pri nas povezana s krščanstvom.
Cerkev je v 3. stoletju uvedla javno čaščenje spomina na svetnike (po zahodni krščanski tradiciji je to bil prvi november). Ker je število svetnikov skozi leta naraslo, je bilo dni v letu premalo, da bi lahko imel vsak svetnik svoj godovni dan. Cerkev je zato leta 835 uvedla posebni spominski dan za vse svetnike. Drugi november je po krščanski tradiciji praznik vseh rajnih in vernih duš. Verniki so na ta dan s spominom počastili vse umrle in posebej molili za njihove duše v vicah.
Na splošno so za ta praznik značilni predvsem obiski grobov in kar je povedala etnologinja Pomurskega muzeja Murska Sobota Jelka Pšajd: “Za pokojne se tudi moli zvečer, vendar molijo predvsem starejši. Včasih je molila cela družina, tudi otroci, potem ko so se vrnili s pokopališč.”
V zelo živem spominu imam, kako smo v naši družini, dokler se kot mlado dekle nisem odselila v možev dom, vsi družinski člani zbrani za mizo molili rožni venec. Te tradicije v svoji družini žal nisem ohranila, se pa zdaj, ko sem starejša, vedno pogosteje spominjam prijetnih doživetij ob umirjeni molitvi za naše pokojne sorodnike in zveličanje njihovih duš. Z molitvijo mi njim pomagamo v nebesa, oni pa nam od tam pomagajo v našem tuzemskem življenju.
Zakaj sploh »praznujemo« dan mrtvih in kakšni običaji ga spremljajo pri nas in po svetu?
-Slovenci množično obiskujemo s cvetjem in svečami okrašene grobove
V slovenski kulturi je zasidrana ideja, da mora biti 1. novembra grob pokojnikov urejen, lep, bogato okrašen, očiščen. To tradicijo so vpeljali južni Slovani, ki so grobe okraševali ob večjih praznikih, sprva z mahom in svežim cvetjem. Obisk pokopališča in urejanje grobov imata za svojce poseben pomen: s tem počastijo pokojnika in spomin nanj – klinični psihologi pravijo, da je urejanje grobov ena od oblik žalovanja.
Je pa to bil tudi dan, ko se je in se še na pokopališču odvija mala “modna revija”, saj gospe s ponosom pokažejo svoje nove kose oblačil. No, ta navada je v počasnem zatonu, žal pa je med ljudmi vse pogostejša tema pogovorov, koliko grobov je kdo tisti dan obiskal. No, od enega do drugega pokopališča hitel. Pa to je vendar čisto drugo početje, kot je primerno za ta dan, ko bi se naj pri grobu umirili, se pogovorili in za rajnega tudi kaj zmolili.
-Mehičani umrlim pripravijo oltar in pojedino
V Mehiki dneve mrtvih (Dias de los muertos) obeležujejo tako, da umrlim v hiši postavijo oltar, ki ga bogato okrasijo z rožami, cvetjem in predmeti, ki so jih imeli svojci najraje. Na oltar postavijo najljubšo hrano in pijačo umrlega, se veselijo, plešejo in pojejo. Vse od vhodnih vrat do oltarja posujejo cvetne liste oranžnih ali rdečih rož, zato da bi umrli našli pod do doma in oltarja, s katerega bi pojedli hrano in pijačo, ki so jim jo darovali. Za Mehičane je dan mrtvih dan veselja – oblečejo se v duhove, mumije in okostnjake ter pripravijo sprevod po mestnih ulicah.
-Dan spomina na mrtve na rajski filipinski plaži
Praznovanje dneva mrtvih na Filipinih traja 3 dni ter predstavlja mešanico krščanskih in filipinskih običajev ob večjih praznikih. Praznovanje se začne z razkošnim, s cvetjem okrašenim zajtrkom, ki ga sestavljajo tropski sadeži. Nato se razširjena družina svojca odpravi v cerkev – ne glede na to, ali so ti verni ali ne. Sledi zabaven sprevod po ulicah filipinskih mest, ki se zaključi z zabavo na rajskih plažah.
-Ruski obred s polivanjem vodke
V Rusiji je večina prebivalcev pripadnikov pravoslavne cerkve, ki dan mrtvih obeležuje večkrat letno – to so dnevi, poimenovani raditeljska sobota (starševska sobota). Praznovanje je povezano s hrano in (alkoholno) pijačo. Svojci se zberejo ob pokojnikovem grobu, pripravijo pogostitev, ki jo vedno spremlja tradicionalna ruska vodka. Ob grobu večkrat nazdravijo, ob vsaki zdravici pa nekaj vodke zlijejo na pokojnikov grob. Pravoslavna cerkev je tovrstna ravnanja že večkrat ostro obsodila, saj s polivanjem grobov z vodko in ostanki hrane žalijo spomin na pokojnika.
-Praznovanje dneva mrtvih na Daljnem vzhodu
Daljni vzhod koncepta dneva mrtvih ne pozna, saj je prežet s hinduizmom in budizmom, ki smrt dojemata povsem drugače – kot rojstvo novega življenja. Za umirajočega in svojce je pomembno, kako umirajoči preživi zadnje trenutke življenja, saj je od tega odvisno njegovo »novo« življenje. Hinduisti truplo umrlega med posebnim obredom upepelijo in pepel stresejo v reko Ganges. Smrt doživljajo kot nekaj dobrega, saj se duša umrlega rodi v drugem telesu (reinkarnacija).
